Novi znanci
Dan se je začel zelo zgodaj, no za nekatere prezgodaj. Zmenjeni smo bili, da se v avli hotela zberemo ob 5.20, saj je bil odhod v Lizbono planiran za 5.30. Plan se je porušil, ko sva ob dogovorjeni uri v avli stali le Maša in Teja. Kaj pa zdaj? Začele sva klicati in trkati po vratih, fanta sta k sreči kmalu vstala, a o Dari in Lauri ni bilo ne duha ne sluha. Po skupinskem klicanju telefonov in skoraj razbitih vratih, pa nam je končno uspelo. Po zgolj deset minutni zamudi smo bili vsi zbrani in se odpravili na avtobus. Na avtobusu pa šok. Ponovno je bil poln Hrvatov, ki so se tako čudno razporedili, da smo pristali direktno v sredini. Med štiriurno potjo je nekajkrat močno zasmrdelo, a to ni okrnilo našega spanca. Med potjo smo se enkrat ustavili za zajtrk, ki nam ga je priskrbel hotel. »breakfast box« je vseboval sendvič s šunko in sirom, mandarino, dva mafina, vodo in sok.
Lizbono smo dočakali okoli enajste ure. Najprej smo se ustavili v najbolj znani slaščičarni Pasteis de Belem. Nekateri so se odločili poskusiti tradicionalno slaščico z enakim imenom, a so hitro ugotovili, da je slabša kot tista, ki jo dobimo pri zajtrku.
Nato smo si ogledali Mosteiro dos Jeronimos. To je samostan, ki po izgledu spominja na parlament v Budimpešti. Leži približno sto metrov stran od obale, ki je bila tudi naša naslednja postaja. Do same obale smo se sprehodili skozi park, si ogledali fontano in račke, ki so se sončile v bližini.
Na obali stoji spomenik Padrão dos Descobrimentos. Vodička Helena nam je povedala, da je bil postavljen leta 1940 ob Portugalski svetovni razstavi v čast zgodovinskim osebnostim, vpletenim v portugalska odkritja. Sedanja replika iz betona in kamna pa je bila slovesno odprta leta 1960. Opazovali smo tudi veličasten most imenovan Most 25. aprila, ki povezuje mesto Lizbona z občino Almada na levi strani reke. Na reki je bilo tudi veliko jadrnic, saj je bil kljub lepemu vremenu veter zelo močan.
Po kratki pavzi smo se sprehodili do stolpa Belém, ki je včasih služil za opazovanje odprtega morja, kasneje pa kot politični zapor. Sledila je ponovna pavza, kjer smo kupili nekaj spominkov in poslušali violinista, ki je igral na obrežju.
Po kratki hoji nazaj do avtobusa smo se odpravili v center mesta. Na trgu, na katerem je potekal karneval, ki je močno spominjal na pust, smo imeli dvourni odmor za kosilo.
Odločili smo se za eno izmed gostiln, katerih natakarji vsiljujejo menije medtem ko se sprehajaš mimo. Sama hrana pa je bila zelo dobra. V bližnji prodajalni spominkov smo kupili se nekaj darilc za domov, nato pa si privoščili sladoled v obliki vrtnice.
Ob 15.30 smo se ponovno zbrali na trgu in se odpravili na avtobus. Sledila je daljša enourna vožnja do verskega središča Fatima. Ob popoldanskem soncu in mirni cesti je zaspal celoten avtobus. V Fatimo smo prispeli okoli 17.00, ravno v času sončnega zahoda, zato je bil ta sicer malo dolgočasen kraj prav čudovit. Najprej smo si ogledali glavno cerkev in se skozi vrata podali proti glavnemu trgu. Sama arhitektura, vsaj stari del je prečudovit, a so moderni dodatki preveč izstopali. En del, ki je bil nekakšna odprta cerkev, je spominjala na Brazilsko steak restavracijo, novejša cerkev pa na Cankarjev dom.
V Fatimi smo imeli tudi večerjo v bližnji restavraciji. Postregli so nam našo staro znanko juho, le da je ta imela dodatek smetane. Sledila je glavna jed kuhanega piščanca, riža in ocvrtega krompirja. Za sladico pa nas je razveselila sladoledna torta.
Vožnja domov se je začela dokaj mirno, z izjemo pomankanja prostora, zaradi popolnoma spuščenih sedežev Hrvatov. Po približno uri in pol vožnje pa se jim je zmešalo. Začeli so naglas predvajati glasbo, peti in skakati po sedežih. Zadnje pol ure zabave, pa se jim je pridružila še profesorica in zadnji del avtobusa se je spremenil v prave karaoke z dretjem, cviljenjem in plesanjem. Po dolgi vožnji smo pred hotel prispeli okrog 22.00, se odpravili v sobe in se odpočili za nove dogodivščine.
Komentarji
Objavite komentar