danes gre skoraj zares (19.1.)

Čas, da zavihamo rokave in začnemo z laboratorijskim delom, aaaaaa....ne danes. Dan se je začel počasi. Po zajtrku so nas prišli iskat v hotelsko čakalnico in nas odpeljali do laboratorijev, kjer bomo v naslednjih dveh tednih opravljali praktično delo. Polni delavnega elana smo vzeli naše halje, ki pa so ostale v nahrbtnikih saj smo tako hitro kot smo prišli, tudi odšli. Naši mentorji so bili odsotni. Nekateri so imeli druge zadolžitve drugih preprosto ni bilo. Vsakega so seznanili z urnikom dela, prihodov in odhodov. Po kratkem klepetu z delavci v laboratoriju smo se odpravili nazaj v hotel. Sledila je velika dilema. Kaj početi danes. Seveda je najboljši odgovor hrana.   

Skupaj smo se napotili v vrvež mestnega jedra, kjer v mladinski četrti od mladine razen nas ni bilo ne duha ne sluha. Popoldne smo pretežno preživeli v gostilni saj smo na hrano čakali skoraj eno uro. Vsaj sangrija je bila dobra. Po obedu seveda zapaše sladica. V bližnji kavarni smo jedli okusne palačinke in pili dobro kavo. In ne samo, da so bile palačinke dobre, bile so poceni.

Siti in dobre volje smo se odpravili nazaj v hotel, kjer smo po večini šli za kakšno uro spat. Sledilo je nekaj dela za šolo, učenja in pisanja raznih poročil in projektnih nalog.

Na vrsti je bila večerja, kjer nas je pričakala ista juha kot že prejšnja dva večera. Tokrat so za razliko od včeraj v njej plavali koščki buče. Odločili smo se, da bomo začeli podrobno spremljati spremembe in dokumentirali evolucijo tovrstne mojstrovine.